Navpična in vodoravna dimenzija predstavljata celoten vidik človeške zavesti, saj imajo človeški kompleksi um/telo/duh priložnost, da se s svojo svobodno voljo povežejo z neposrednim razumevanjem globljega občutka sebe.
Razumevanje vodoravne dimenzije in navpične dimenzije je mogoče pojasniti v poenostavljeni različici tako, da se prvo razumevanje vodoravne dimenzije nanaša na običajno stanje zavesti, v katerem imajo kompleksi um/telo/duh predvsem zaposlene miselne oblike, spomine in druge vrste zvočnih kompleksov, ki so lahko povezani s preteklostjo ali prihodnostjo in le redko z zavedanjem sedanjega trenutka.
V tej dimenziji so entitete na zemeljskih planetih običajno vpete v zunanji kompleks iluzije ter se identificirajo in navezujejo na miselne oblike, čustva in svoje osebne zgodbe iz preteklosti. To je glavna dimenzija, iz katere živi 99.5 % entitet planeta Zemlja.
To je dimenzija, ki je brez povezave z neskončno inteligenco Enega Neskončnega Stvarnika. Zato je vodoravna dimenzija vrsta obstoja, ki je bila na planetu Zemlja normalizirana.
Navpična dimenzija pa predstavlja globljo raven zavestnega razvoja, ki je dostopna, ko entitete postanejo zmožne biti povsem prisotne v trenutku. Dostop do navpične dimenzije vključuje preseganje nenehnega sistema mišljenja in zavedanje sedanjega trenutka.
To omogoča medsebojno povezanost z neskončno inteligenco in tudi medsebojno povezanost s prisotnostjo Enega Neskončnega Stvarnika. To neposredno omogoči, da pride do povezave navpične dimenzije. Poleg tega so v tej prostorsko-časovni dimenziji kompleksa um/telo/duh običajni vzorci kompleksa uma in običajna identifikacija z miselnimi oblikami ter razmišljanje o preteklosti ali prihodnosti prostora-časa odpravljeni, kar poraja občutek ukoreninjenosti v prisotnosti bivanja samozavedanja.
To je dimenzija kompleksa um/telo/duh, ki je onkraj delov, v kateri ni identifikacije s starostjo, osebnostjo in okoliščinami zunanjega kompleksa iluzije in je navzoč preprosto obstoj bivanja.